Te zadnji škrat

Stùo lìet od tegá, gou Čeneurhe, je živeu tezàdnji škrat. Se gaj čulo samuo ponóč.
Velik je bìu njega sviet, je poznu usé pòti. Ljudjè so se bal hodit ponóč ma kajšankrat je ratalo: pruzaprú kar so paršli možje piani doz dažele.

Tel strah gaj živeu Vidi “Matjulu” tist dan ki je nesu njega telé dou Čedad.
Tuole dielo sej mešalo tu njega glav, že vič dni priet.
Kier je ustù Vidi dou hiš je bla še tamà, zato je šu komadavat žvine an potlé je snìedu nomarco mòčinka priet ku itì tjé dóu.
Kar je parnesu odzùna njega telé, njega žená ga je parporočila de mu na ráta kajšna garda čùda. Tist dan nebèsa so ble jasne an sej videu te bieu klabùk gor na Matajure. Počas an počas je pustu suojo vas an je uzeu pot ki gré dóu Budrin. Tènčas dóu Budrine ga njé bluo mùosta, je muoru itì tjé mez uado.
Kar je paršu tjé na Briece, ato je ušafu dvie potì: dna, ki gré tjé na Gorenjovas an ta druga ki gre tjé na Kau. An telo je uzeu.
Tan je poznu puno ljudi. Kar je paršu tjé, sej ustavu tapar studenc an so se zapil obaduà. Je pozdravu njega strica an dóu Zapatok sej nesu.
Kar je paršu tjé dóu, judje so odšpikuval ràšče od venjìk an od jabuk.
Tela pot je bla liepa do Podvaršč.

Njega telé, kar je vidlo telo Nedižo, sej subto ustablo an njé tielo itì naprej.
Ato te stari so naredli dan prod an dno kietno so ložli, za se daržat tuk je bluo vič uadé. Naš Vidi je ulieku urzò, pa njega telé se njé tielo gibat. Ja, pa uado jo je pilo an je misilo. “Mamca moja, ki dielan tlé? Zaki s me pustila?”
Vidi sej zajezu an je kleu an nimar buj močnuo. Vidi je uzeu dan varh an mu je dau gor na rit vič krat an telé je začelo se gibat.
Sta hodila počas tjé mez Kamanje, Vidi muj dau tezadinj žlah gor na rit an telé je preskočilo gor na Loh. Ato je začela ciesta fin dou Čedad.
Kar so paršli dou Spietar sta se ustavla tapar študenc za pit nomarco uadè. Trudno je bluo njega telé? Dost kl. je žej nardilo brez se ustavt on ki njé maj hodilo? Dol po cieste je bluo puno ljudi par nogah, an puno so an gor na uaziče sediel. Kajšan krat sej vidlo an kajšno makinjo.

Sa van povien dno pravco od Nardina Čiakua.
An dàn je bìu dol pod Podbuniesce tapar Škofu. Je videu prit frišno dno makinjo čarno; on njé maj videu telega zluodja: je mielo štier koluove an tapar mene sej ustavla. Sej odparla ku dan tabernakul an dan mož je paršu uon. Tela makinja se je zaparla an ato je čakala an mučala.
Dan cajt potlé, tel mož je šu tieh nji an gaj uzela an gaj nesla nazaj. Je sklepetala z no veliko okajeno rapotijo.
Nardin je bìu te parvi Čeneurhšanj ki je videu telo makinjo.
Tu oštarìji so bli usi zganjeni, čudovitani od tele pravce. An zatuo telo pravco sej jo je čulo lieta an lieta pousien.

Naš Vidi kier je paršu dou Čedad je ču popudan zuanit. Ato je bluo puno ljudi an so naredli dan velik boj: njega telé sej balo.
Kar je paršu tjé mez žvino, nie biu sam za teleta prodat. So bli ato kupe ku dvie saruote. Dan cajt potlé gaj ušafu dan taz Marsina, sta se poznala an vidla vič krat, kier so piel an plesal na sejmé. Dan krat gou Marsine an dan krat gou Čeneurhe.
- Ki dielaš tlé - muj jau tel parjatel.
- Videš lepuo ki iman tlé, dno telé za prodat ma na poznan madnjega.
- Počaki, počaki tlé” - muj jau tel Marsinac.
Naš Vidi nie biu uajen ne prodat ne kupit žvino, se gaj vidlo malo dou dazel.
Malo cajta potlé, Marsinac je parnesu dnega kupovauca an muj kupu subto njega telé. Kar je dau urzò telemu kupovaucu, sej vidlo gnat uan njega suze an puno žalosti.
Priet ku zapustit njega telé, Vidi mu je dau zroko gor po glav an zat je šu. Je kupu tiste recì ki so mankale gor doma an je šu tieu ošterijo. Ato gaj čaku naš Marsinac an kupe so pil vino. Vidi je parnesu uon nomarco siera an plente an kupe so jedli an pil.
Dan cajt potlé, sej ušafu sam: Marsinac je šu damou, je imeu dugo pot an on. Naš Vidi je popiu druge glaže vina an sej zabu na uro. Ato je bla dna škuadra, so an začel piet. On je imeu dan liep bas an je šu piet z njim. Ure so šle naprej an Vidi je biu nimar ato. Ošterija je bla pražna; naš Vidi sej obarnu an je šu prasat dost ura je.
- Štier popudan - mu so odguaril an je začeu klet.
Je plaču kar je popiu an je šu dou po ciesti. Ma mu nie šlua rauno an vič krat sej ustavu: njega noge ga nieso daržale. Kar je paršu dou Spietar, sej opočiu nomarco an še dan glàs vina je popiu. Kar je paršu gor na Lohe je bla že tama.
- Še dan glàs popijen priet ku puojden gor. -
Ato je ušafu Bepolna moža taz Gorenje Vas an kupe so šli gor po pot. Vino muj zriezu njega noge; ato sej ustavu dan cajt an zato muj dau Bepo njega naruoce an gaj peju fin gor na Gorenji Vas. Bepo gaj nesu tieu njega hišo de se opočije nomarco.
- Te zahvalin muoj Bepo, srečno ki si biu z mano. Sa za iti damou je buj lahnuo. - Je uzeu tisto pot ki nesé tjé mez Hlebišce an Budrin. Kar je paršu blizo Lou, je ču od delečá odguarjat njega imé. Kajšan gaj klicu ma nia zapoznu kaduo je biu an tuole muj čudno parielo. Buj ki je šu naprej, buj se je čulo njega imé.
- Vidi, Vidi, puj tlé…..
Je pustu njega pot an je slediu tel glàs ki je nimar šu naprej. Je hodu an hodu tjé mez garmuje an arbide, sej zneu roke an gobac. Njega noge ga nieso tiele nosit vič. Ato sej ustavu an je sednu an zaspau.
Njega žena kar je vidla pasat pou noči, sej ustrašla an tjé po vas je hodila gledat. Ma Vidia se ga nje vidlo. Dan je paršu ma Vidi ne.
Kar judje so zaviedli kaj je ratalo, so se zbral usi tieh njega hiš an so prašal:
- Kan je šu Vidi, kajšno pot je uzeu?
Subto zato, mežnar je šu zuanit te velik zuon, samuo na desno.
Kar so čul Čeneurhsanj tel zuon, so subto zastopil di je ratala kajšna škoda.
Tel zuon se ga je čulo fin tjé na Svet Standrež.
Možje se so zbral an tjé dou mez Budrine so šli. Tan dol so začel klicat Vidia ma on se njé oglasu. Te buj frišni so šli tjé na Kau ma tan so ga vidli samuo an dan priet. Za an cajt potlé, teli možje so se gledal an so jal:
- Ki bo sa, kan puojdemo, kie je ?
Dan te star sej parblizu an je jau : “Morebit gaj nesu tezadinj škrat?
An te mladi so začel se smejat.
- Škrata ga njé vič, so samuo pravce!
- Ja, ja - muj jau te star - nieso samuo pravce, tuole je ratalo vič krat. Midruz sa ki smo stari, se zmisnemo lepuo.
Kar so finil gledat pousien, dan je jau :
- Morebit je padu dou Budrin, sej zajeu an se na more gibat -
Gou vas, mežnar usak tant je šu dou turme an je zuoniu puno cajta. Čeneurhšanj so bli trudni hodit an klicat tjé en san, so se zbral tezadinj krat an so začel uekat usi kupe:
- Vidi, Vidi, Vidi…….
So mučal dan cajt an poslušal. Sej čulo dan majhan glas, taz balonje:
- san tlé, san tlé - je jau Vidi. Se na moren gibat.
Če nieso ble garbide, naš Vidi je biu padu dol notar tu jamo od zluadja tuk maidan njé su tjé dou.
Kar so paršli tieh njemu, sej vidlo kri gor po gobce e je imeu roke usé ardeče.
- Ma Vidi kaj te ratalo, ki dielaš tlé?
- San ču dnega parjatelga, mej klicu vič krat, san se bau di mo je ratala kajšna nasreca. -
Niega žena tan u hiš je molila an jokala. Ma kar je vidla njega moža, gaj začela uekat an takuo sej grivu naš Vidi.
Lieta potlé, sej čulo tole pravco tié mez vasi an dou dažel.

Škrat sej smejau tjé mez rob........